Dva filma z imenom Naza pripovedujeta različni zgodbi o vojni v Gazi

Dva filma, ena kratica

Leta 2026 sta prišla dva dokumentarca s skoraj istim imenom. Oba vzameta «Naza» iz vsakdanje hebrejske kratice IDF za נזק אגבי, נז״א (nezek agavi), sorazmerno škodo: naključno škodo civilistom, ko je zadet vojaški cilj. Ta besednjak ni priznanje naklepa. Po pravu oboroženega spopada sme napadalec zadeti zakonit vojaški cilj tudi takrat, ko se pričakuje nekaj škode civilistom, če je napad usmerjen na cilj in naključna škoda ni pretirana glede na pričakovano vojaško prednost; od poveljnika se pričakuje tudi, da udar prekliče ali ustavi, če postane očitno, da bi bila naključna škoda pretirana. Ocena take škode je način, s katerim sila, ki spoštuje pravo, skuša udar obdržati znotraj teh pravil. Beneški film besedo obravnava kot ključ do sistema množičnega ubijanja civilistov. Poznejši izraelski film isto besedo obravnava kot izhodišče drugačnega poročila o tem, kako se je vodila vojna v Gazi. Bralci si lahko ogledajo oba in presodijo, katero pričevanje in katero gradivo na zaslonu se jim zdi verodostojnejše.

Prvi film, NAZA, sta napisala in režirala izraelska novinarja Yuval Abraham in Rachel Szor, prej sorežiserja oskarjevskega No Other Land. Pozno je bil dodan v uradno tekmovanje 83. Beneškega filmskega festivala, premiero je imel 10. septembra 2026 in dva dni pozneje dobil posebno nagrado žirije. Festivalsko in strokovno poročanje produkcijo povezuje z Združenim kraljestvom; The New York Times je poročal, da je bil koproducent The Guardian, CNN pa je Jonathana Glazerja imenoval za izvršnega producenta. The New York Times in Breitbart sta opisala 80-minutni film; The Free Press, CNN, Fox News in The New York Times so poročali o 25-minutnem stoječem aplavzu na premieri. Festivalski sprejem ni sporen. Sporno je tisto, kar trdijo anonimni govorci.

Drugi film, Naza: Resnična zgodba, je bil objavljen na spletu v začetku oktobra 2026. Objava, ki je imenovala ustvarjalce, je navedla podpolkovnika rezerve IDF Roi Danina, Hagaia Gutmana in Ariela Averbucha. The Jerusalem Post je delo predstavil kot protifilm, «usmerjen neposredno v to, da se diskreditirajo trditve» v beneškem dokumentarcu. Ni festivalski naslov. Narejen je bil, da se z beneškim filmom sreča na istem polju: beseda «Naza», izraelski vojaški govor in obtožba, da je izbira ciljev v Gazi postala dovoljenje za ubijanje civilistov.

Kdo govori in kako se uporablja kamera

Obe razpravi o beneškem filmu se vračata k isti vizualni postavitvi. The Financial Times je opisal Abrahama ponoči na telavivski strehi, ko jemlje pričevanje od ljudi, katerih obrazi so v senci, z okni stanovanj v vmesnih posnetkih. The New York Times je poročal o 24 ljudeh, opisanih kot izraelski obveščevalni častniki in vojaki, neidentificiranih, s spremenjenimi obrazi in glasovi. Recenzenti in fotografije govorce kažejo kot temne silhuete. IDF je pozneje dejal, da ni mogel preveriti, kdo so bili ti ljudje. The Jerusalem Post je poročal o stališču vojske: film se opira na nepreverljiva anonimna pričevanja in vsebuje pravne netočnosti, odločitve o udarih in oceno škode civilistom pa sprejemajo usposobljeni vojaški in pravni uradniki, ne algoritem. The New York Times je navedel vojsko, ki je očitala «anonimna pričevanja oseb, katerih identitete ni mogoče preveriti».

Resnična zgodba spremeni seznam prič tudi tam, kjer stoji na podobnem retoričnem polju. The Jerusalem Post jo je uokviril kot izrecno zavrnitev. Promocijske objave so rekle, da ponuja neposredno pričevanje, namenjeno temu, da «postavi dejstva na svoje mesto» o vojni proti Hamasu. Filma zato gledalca prosita, naj zaupa različnima vrstama vira: neimenovanim ljudem, katerih činov ni mogoče preveriti, nasproti ljudem, ki jih zavrnitev predstavlja kot pripravljene govoriti kot poveljniki in obveščevalni častniki, še vedno znotraj vojnih varnostnih omejitev. Nobena oblika sama po sebi ne dokazuje politike izbire ciljev.

Kaj vsak film trdi in kaj pokaže

Film Abrahama in Szorjeve, kot ga povzemajo The Free Press, The New York Times, CNN in The Financial Times, trdi, da smrti civilistov v Gazi niso bile naključni stranski proizvod boja proti Hamasu, temveč so bile vgrajene v izbiro ciljev. O vprašanih pišejo, da opisujejo številke «Naza», pričakovane civilne smrti, pripisane cilju; uporabo nadzora in, v pripovedi filma, umetne inteligence; ter postopek, v katerem je bilo lažje udariti po domovih in družinah kot po teroristih na prostem. The New York Times je poročal, da je en govorec rekel, da je Izrael zavestno izvedel udare, ki so ubili 20, 30 ali celo 300 civilistov, in da je bilo v enem primeru dano dovoljenje za udar, ki bi lahko ubil 500. To so trditve, ki so jih pred kamero izrekli anonimni govorci, ne ugotovitve sodišča. The Free Press je zapisal, da pretres ob golem dejstvu, da je IDF pred udarom ocenil civilne smrti, sam po sebi teh smrti ne spremeni v naklepni umor; izračun pričakovane naključne škode je tisto, kar zahtevata razlikovanje in sorazmernost.

Objava IDF z dne 1. oktobra 2026 je odgovorila javno. Objave, ki so tisti dan krožile, so navajale vojsko: film «predstavlja popačeno, zavajajočo in neiskreno sliko procesa načrtovanja ciljev in udarov IDF» in bralce usmerjale k popolnemu pisnemu odgovoru. Prej je The New York Times poročal, da je vojska, ki je dejala, da je videla le odlomke, zanikala, da je načrtovala, odobrila ali izvedla udar, pri katerem je bilo predvideno, da bo ubitih 500 civilistov ali število blizu tega, in dejala, da je ravnala v skladu z mednarodnim pravom. Načelnik Generalštaba, generalpodpolkovnik Eyal Zamir, je film imenoval delo «krvnih obtožb» in «naklepnih popačenj resničnosti». Bralci naj to vzamejo kot obrambo ustanove, tako kot naj anonimno pričevanje vzamejo za nepreverjeno, dokler ni mogoče preveriti imen, datumov in dosjejev udarov.

Resnična zgodba svojega trajanja ne porabi za sojenje vsakemu beneškemu navedku. The Jerusalem Post jo je predstavil kot prizadevanje, da se diskreditira beneška teza, ne da se znova uprizarja. Strokovnjak za urbano bojevanje John Spencer je ob isti razpravi o izbiri ciljev trdil, da je izračun, koliko sorazmerne škode pravo dopušča, in nato prizadevanje, da se ostane znotraj te meje, nasprotje politike iztrebljenja, in da je način Hamasa, da se bojuje izmed civilistov, zasnovan tako, da te zakonite izračune spremeni v politično orožje. The New York Times je poročal, da sta vojska in izraelski komentatorji beneškemu filmu očitali tudi to, da ni priznal strategije Hamasa, da teroriste in infrastrukturo vgradi med civiliste. Tudi slike in odprti intervjuji so lahko izbirni. Širši spor o pomoči in lakoti je sporen; spremna opomba na tem spletišču postavlja Hamas in humanitarno pomoč nasproti zaplenjenemu gradivu, druga pa razloži trditev o lakoti.

Moralne kategorije niso zamenljive. En film sprašuje, ali je sistem izbire ciljev demokratične vojske postal stroj za ubijanje civilistov. Drugi sprašuje, ali se je mogoče brez škode civilistom boriti proti teroristični organizaciji, ki je 7. oktobra 2023 množično pobijala Izraelce, talce odpeljala v gosto mesto in se vgradila med nebojščake. Hamas po pravu oboroženega spopada ni država tako, kot je Izrael. Mednarodno pravo napadalca še vedno veže na razlikovanje in sorazmernost. Prav zato «Naza» obstaja kot štabni žargon in zato sta se je oprijela oba filma. Naključna škoda pri udaru na vojaški cilj ni isto dejanje kot naklepni umor civilistov 7. oktobra.

Sprejem in kje si je mogoče ogledati vsakega

Uradni izraelski odziv na beneški film je bil oster. Minister za kulturo Miki Zohar je dejal, da bo ukrepal za odvzem državljanstva režiserjema, in govoril o izdaji države, po The New York Times in The Jerusalem Post. CNN je poročal, da je predsednik vlade Benjamin Netanyahu zagrozil z odvzemom državljanstva režiserjema. Breitbart ga je navedel, kako o nastopu filma v Benetkah pravi: «Bojujemo se proti globalnemu antisemitskemu hujskanju» in «Ko prihaja iz nas samih, je preprosto nevzdržno». Skrajno desni protestniki so se zbrali pred hišo Szorinih staršev. Festivalski kritiki, tudi v The Financial Times, so film obravnavali kot bistveno obtožnico. To so politične in estetske sodbe, ne razsodba o vsakem udaru.

Resnična zgodba je bila nato predstavljena tako kot kopija kot kot zavrnitev. The Jerusalem Post jo je imenoval protifilm. Z Izraelom usklajeni računi so promovirali brezplačni prenos in uporabili frazo «postaviti dejstva na svoje mesto». Delitev vlade ali veleposlaništva ni neodvisno preverjanje; to je država ali njeni prijatelji, ki izberejo pripoved.

Beneški NAZA je kinematografski in festivalski naslov. The New York Times je zabeležil ameriško festivalsko premiero 26. septembra 2026; CNN ga je uvrstil med najbolj obravnavane dokumentarce sezone. Ni brezplačni prenos na tem spletišču. Resnična zgodba je film, ki ga gosti to spletišče. Sorodne razlage o iskanju talcev in o obtožbi genocida stojijo ob njem za bralce, ki hočejo dokumente, ne aplavza. Oglejte si oba. Preverite, kdo je imenovan. Preverite, kaj je vojska objavila. Potem sodite slike, ne naslova.