Joey Low

Dva begunca in obljuba

Starša Joeyja Lowa sta bila begunca. Njegova mati Hannah se je rodila v Berlinu in pri štirinajstih prispela v New York, potem ko je njena družina potovala prek Belgije, Francije in Kube. Njegov oče Eddy se je rodil na Dunaju in leta 1939, pri trinajstih, z družino prišel v Ameriko. Poročila sta se leta 1949 in svoje otroke vzgajala v hvaležnosti do države, ki ju je sprejela.

Vse svoje otroke sta poslala na Ramaz, judovsko dnevno šolo na Manhattnu, da bi spoznali svojo dediščino. Low jo je obiskoval od vrtca do dvanajstega razreda, nato pa se je tako kot njegova mati vpisal na NYU. Pravi, da sta ga starša naučila preprostih vrednot: spoštovanja do priseljencev in beguncev, ponosa na judovsko identiteto ter globoke povezanosti z Izraelom. »Te vrednote so zaznamovale vse moje življenje.«

Izrael, 1973

V tretjem letniku študija, v študijskem letu 1971–1972, je Low študiral na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu. Ko je oktobra 1973 izbruhnila jomkipurska vojna, se je kot prostovoljec vrnil v Izrael. Dejal je, da je ta izkušnja za vse življenje utrdila njegovo vez z Izraelom.

2002: v tujino pošilja ljudi, ne tiskovnih predstavnikov

Spomladi leta 2002 so samomorilski bombni napadi pretresali središča izraelskih mest. Po pokolu ob judovski veliki noči v hotelu Park v Netanji 27. marca je Izrael sprožil operacijo Obrambni ščit, velik del sveta pa ga je obsodil. Lowa ni vznemirjal le teror, temveč tudi način prikazovanja Izraela: menil je, da mediji ne pojasnjujejo, zakaj mora Izrael zaščititi svoje državljane, ameriški turisti pa so nehali prihajati.

Razmišljal je, da bi lahko mladi Izraelci odšli v Ameriko, če Američani ne želijo priti v Izrael. Aprila 2002 je na ameriške univerzitetne kampuse pripeljal tri mlade Izraelce, nato pa še dva mladeniča, ki sta se pravkar bojevala v Dženinu. V nekaj mesecih je opravil pogovore s stotinami kandidatov in jih 48, ki so vsi ravno končali vojaško služenje in tekoče govorili angleško, v skupinah po tri poslal na dvotedenske turneje po visokih šolah, cerkvah, sinagogah in srednjih šolah. Spali so v študentskih domovih in živeli skupaj s študenti. »Nisem želel, da bi ti mladi Izraelci ameriškim študentom zgolj predavali,« je zapisal. »Želel sem, da jih spoznajo, živijo z njimi, jim prisluhnejo in se z njimi povežejo.«

Tako je nastala organizacija Israel at Heart. V dveh desetletjih je z njo več kot tisoč mladih Izraelcev potovalo po Ameriki, pozneje pa še po Evropi in Južni Ameriki, za kar je Low iskal Izraelce, ki so govorili tamkajšnje jezike. Že od začetka je v vsako tričlansko skupino vključil Izraelca etiopskega rodu, ki je lahko iz prve roke govoril o diskriminaciji in odgovoril na trditev, da je Izrael apartheidna država. Časopisna reportaža o njegovem delu je člane delegacij označila za »najboljše izraelske ambasadorje«.

Štipendija in nova generacija

Leta 2006 je Low obiskal profesorja Uriela Reichmana, ustanovitelja IDC Herzliya, današnje Univerze Reichman, in ponudil štipendije za izraelske študente etiopskega rodu. Merila je postavil sam: dobro znanje angleščine, služenje v elitnih vojaških enotah in predvsem vodstvene sposobnosti. Program Israel at Heart zdaj poteka že dvajseto leto. Diplomiralo je več kot 250 študentov, več kot 45 jih še študira, vsako leto pa se jih pridruži približno 15. Danes ga vodi Ester David, diplomantka programa, ki je leta 2002 z organizacijo Israel at Heart potovala v Združene države Amerike.

Tistega leta je IDC Herzliya Lowa imenoval za častnega člana »v priznanje njegovemu izjemnemu prispevku k izraelski javni diplomaciji, prihodnosti Države Izrael in judovskega ljudstva«. Bil je tudi član upravnega odbora organizacije American Friends of IDC Herzliya in mednarodnega sveta guvernerjev organizacije Hillel.

Screams Before Silence

Po 7. oktobru je bil Low izvršni producent filma Screams Before Silence, dokumentarca iz leta 2024 s Sheryl Sandberg o spolnem nasilju, ki so ga med pokolom zagrešili Hamasovi teroristi. Na konferenci v Herzliyi junija 2024 je povedal, da je bil film neodvisen: »Film je bil neodvisen projekt; od vlade nismo vzeli nobenega denarja.« Podprl ga je iz istega razloga, zaradi katerega je ustanovil Israel at Heart: »Rad imam Izrael, rad ga imam že vse življenje.«

Zakaj podpira film »Naza: Resnična zgodba«

Low film »Naza: Resnična zgodba« podpira kot javni podpornik in svetovalec. Film temelji na zamisli, po kateri se ravna že od leta 2002: da Izrael najbolj prepričljivo predstavijo Izraelci, ki so bili tam in s svojimi besedami pripovedujejo, kaj so videli. Marina Naomi Smolyanov, ena od mladih Izraelcev, katerih delo v Washingtonu je nekoč finančno podpiral, je danes članica filmske ekipe.